Podjetje ni logotip in moto pod njim. Podjetje tudi niso proizvodni stroji, računalniki, razkošne sejne sobe, pisarne, obrati, predmeti, ceniki, katalogi, poštni nabiralniki. Niti letni promet, dividenda in dobiček. Podjetje so ljudje. Tisti, ki so v njem zaposleni, in tisti, ki z njim poslujejo. In ti ljudje – lahko podjetje ponesejo do zvezd ali ga pokopljejo. Bolj kot ne dobesedno.
Poznam podjetje, ki je zraslo iz male obrtne delavnice v pomembnega mednarodnega igralca. V času le ene generacije. Ustanovitelj in dolgoletni direktor je vse življenje z vsemi delal tako, kot si je želel, da bi drugi delali z njim. To načelo ga je vodilo v odnosih z zaposlenimi in kupci.
Verjel je – in to je prenašal na vse ravni zaposlenih pod njim – da podjetje ne obstaja zaradi denarja, ampak zato, da prispeva k boljšemu svetu. Zaposleni so ostajali pri njem vse življenje, podjetje so imeli za svoje, delali so vestno, predano in prispevali svoj kamenček k boljšemu svetu. Kupci so ostajali s podjetjem skozi dobre in slabe čase, zaupali so mu, ko je uvajalo novosti in ko je pojasnjevalo razloge za podražitve.
Potem je podjetje prevzela nova generacija. Postali so lastniki, a ne voditelji. Ključne funkcije so drugo za drugo predajali bolj ali manj posrečeno izbranim novim ljudem. Samo eno gnilo jajce na dovolj visokem položaju in zaprte oči lastnikov so bile dovolj, da se je v podjetju začela širiti slaba klima, klientilizem, podkupovanje, kompromisi pri kakovosti, goljufanje delodajalca, kjer je bilo le mogoče, sabotaže, uhajanje informacij.
Etični zaposleni so začeli odhajati, kakovostni kadri niso več povpraševali po zaposlitvi, fluktuacija zaposlenih je iz skoraj nič poskočila na dramatično višino. Slab glas se je začel širiti tudi zunaj podjetja, celo kupci so nehali verjeti v podjetje.
Zdaj se podjetje bori za obstanek. Notranji spori ga razjedajo do kosti, zaposleni skrbijo zgolj in samo zase, za svojo naslednjo plačo in ugodnosti, ki jih lahko iztržijo. Dobavitelji se menjajo kot po tekočem traku. Za kupce morajo tja, kjer se slab glas še ni razširil, kjer kupci razumejo samo nizke cene, ki že zdavnaj ne omogočajo več kakovosti.
Logotip podjetja je še vedno isti, kot je bil ob ustanovitvi. Že desetletja so v istih prostorih. Že pol stoletja so v isti dejavnosti. A nekoč cvetoča organizacija z lojalnimi zaposlenimi in kupci je danes le še lupina.
Spremenili pa so se ljudje. Podjetje je dopustilo, da so ga začeli voditi neetični ljudje, ki so povzročili tektonske premike v vrednotah in delovanju vseh zaposlenih. Sprejemali so nove, manj in manj etične zaposlene, prejšnji zaposleni pa so se lahko ali prilagodili novim standardom ali pa odšli. Vrednote, ki jih imajo še vedno zapisane, z besedami, ki jih je nekoč izrekel ustanovitelj, so postale le prazne besede. Nikomur več ni mar zanje. In tudi za podjetje ne.
Zato želite imeti etične zaposlene.
Zato želite od vodstva navzdol gojiti in vsak dan zalivati vrednote, za katerimi stoji podjetje.
Zato želite z vsakim selekcijskim postopkom pridobiti še več etičnih ljudi, ki so jim pomembne iste vrednote.
Majhen kompromis danes lahko povzroči skrenitev s prave smeri. In na koncu potop.
